Nobenega dvoma več ni, maske so padle: vlada Alenke Bratušek je stopila v fazo, v kateri želi oprati svoje roke ob prodaji Mercatorja na način, da celo iskreno priznava, da je šlo za nespametno potezo.
Kar ji trenutno ostane, je le še prozorno zatrjevanje, da s prodajo ni imela nič, ker bi se rada že vnaprej otresla svoje vpletenosti in odgovornosti za nazaj in celo za vse, kar bo sledilo kot slaba posledica. V Solidarnosti že eno leto nenehno kličemo k premisleku o tem, kakšni interesi tičijo za prodajo Mercatorja in vztrajno pozivamo vlado, da zaščiti interese naših državljanov in naše živilske industrije in pridelovalcev. Pa se ni zgodilo nič!
Še huje, vlada si pilatovsko umiva roke, kot neposredni in posredni Mercatorjev lastnik je pomagala ustvarjati situacijo, ki je pripeljala do majhne in mizerne kupnine, hkrati pa za zaščito delavcev, ki jih bodo odpustili, ali preživetje živilskega sektorja ni želela slišati!
Zato želimo javno izreči osuplost nad sprenevedanjem članov vlade: minister Dejan Židan je včeraj popolnoma naravnost priznal, da je prodaja zanj huda napaka (»Prodaja sosedu iz sosednje države je huda napaka, ker je kupec neposreden konkurent, je prodajalec živil in je tudi v finančno slabem stanju«), čeprav je minister še lani priznal, da socialni demokrati pri razprodaji slovenskih podjetij sicer res dvigujejo roko, vendar je to »zadnjič« in »naslednjič tega ne bodo tolerirali«.
Medtem se minister za gospodarstvo Metod Dragonja v odgovoru pred kamerami izvija in upa na »večje zaveze kupca«, katastrofalno pa celo priznava, da prodaje ni spremljal in jo slabo pozna. Razpon grotesknih vladnih reakcij zaključuje minister Uroš Čufer, ki nikoli ne razočara glede sprenevedanja. Včeraj je lakonično v enem zamahu poskušal izbrisati vpletenost in odgovornost vlade, ko je pristavil: »Odgovor je zelo preprost: to je privatna transakcija.«
Onstran slehernega dvoma je vlada Alenke Bratušek polno odgovorna za vse, kar bo iz te izdaje ekonomskih in socialnih interesov Slovenije sledilo. Ne samo, da ji ni mar za to, kakšna bo prihodnost domačih proizvajalcev hrane (govorimo o vsaj 100.000 državljanih), ne samo, da ne zna pojasniti finančne škode ob izjemno nizki kupnini, prodaja največjega slovenskega trgovca hudemu konkurentu, ki je za nameček celo v finančnih škripcih in to celo za ceno, ki je rekordno nizka, predstavlja niz neverjetnih okoliščin, katerih seštevek daje slutiti sumljivost posla in bo trajno zaznamoval spornost odločevalcev. Če k temu prištejemo še prostodušno izmikanje predsednice Alenke Bratušek, ki se je lani cinično branila pred prevzemom odgovornosti z ugotovitvijo, da Mercatorja ne prodaja vlada, ker ga je že leta 2005 prodal Janša, lahko s še enim sprenevedanjem izpolnimo tragično sliko trenutka, ki ga živimo. Aroganca in nezakriti neoliberalni program razprodaje države sta dovolj dobra razloga, da bi vlada morala nemudoma odstopiti, čeprav astronomske škode po prodaji Mercatorja niti to dejanje več ne bo moglo popraviti.
Nobenega dvoma več ni, maske so padle: vlada Alenke Bratušek je stopila v fazo, v kateri želi oprati svoje roke ob prodaji Mercatorja na način, da celo iskreno priznava, da je šlo za nespametno potezo.
Kar ji trenutno ostane, je le še prozorno zatrjevanje, da s prodajo ni imela nič, ker bi se rada že vnaprej otresla svoje vpletenosti in odgovornosti za nazaj in celo za vse, kar bo sledilo kot slaba posledica. V Solidarnosti že eno leto nenehno kličemo k premisleku o tem, kakšni interesi tičijo za prodajo Mercatorja in vztrajno pozivamo vlado, da zaščiti interese naših državljanov in naše živilske industrije in pridelovalcev. Pa se ni zgodilo nič!
Še huje, vlada si pilatovsko umiva roke, kot neposredni in posredni Mercatorjev lastnik je pomagala ustvarjati situacijo, ki je pripeljala do majhne in mizerne kupnine, hkrati pa za zaščito delavcev, ki jih bodo odpustili, ali preživetje živilskega sektorja ni želela slišati!
Zato želimo javno izreči osuplost nad sprenevedanjem članov vlade: minister Dejan Židan je včeraj popolnoma naravnost priznal, da je prodaja zanj huda napaka (»Prodaja sosedu iz sosednje države je huda napaka, ker je kupec neposreden konkurent, je prodajalec živil in je tudi v finančno slabem stanju«), čeprav je minister še lani priznal, da socialni demokrati pri razprodaji slovenskih podjetij sicer res dvigujejo roko, vendar je to »zadnjič« in »naslednjič tega ne bodo tolerirali«.
Medtem se minister za gospodarstvo Metod Dragonja v odgovoru pred kamerami izvija in upa na »večje zaveze kupca«, katastrofalno pa celo priznava, da prodaje ni spremljal in jo slabo pozna. Razpon grotesknih vladnih reakcij zaključuje minister Uroš Čufer, ki nikoli ne razočara glede sprenevedanja. Včeraj je lakonično v enem zamahu poskušal izbrisati vpletenost in odgovornost vlade, ko je pristavil: »Odgovor je zelo preprost: to je privatna transakcija.«
Onstran slehernega dvoma je vlada Alenke Bratušek polno odgovorna za vse, kar bo iz te izdaje ekonomskih in socialnih interesov Slovenije sledilo. Ne samo, da ji ni mar za to, kakšna bo prihodnost domačih proizvajalcev hrane (govorimo o vsaj 100.000 državljanih), ne samo, da ne zna pojasniti finančne škode ob izjemno nizki kupnini, prodaja največjega slovenskega trgovca hudemu konkurentu, ki je za nameček celo v finančnih škripcih in to celo za ceno, ki je rekordno nizka, predstavlja niz neverjetnih okoliščin, katerih seštevek daje slutiti sumljivost posla in bo trajno zaznamoval spornost odločevalcev. Če k temu prištejemo še prostodušno izmikanje predsednice Alenke Bratušek, ki se je lani cinično branila pred prevzemom odgovornosti z ugotovitvijo, da Mercatorja ne prodaja vlada, ker ga je že leta 2005 prodal Janša, lahko s še enim sprenevedanjem izpolnimo tragično sliko trenutka, ki ga živimo. Aroganca in nezakriti neoliberalni program razprodaje države sta dovolj dobra razloga, da bi vlada morala nemudoma odstopiti, čeprav astronomske škode po prodaji Mercatorja niti to dejanje več ne bo moglo popraviti.
manj
