Izgubljamo pravno državo: je komu še mar?

Slovenija se je tik pred volitvami znašla v vrtincu nevarnih pritiskov in ekstremnega hujskaštva proti pravosodju, pred linčem posameznih sodnikov, pred odkrito zahtevo po pokoritvi vseh neposlušnih medijev, pred bankrotom zdrave pameti. Odkar so zaprli pravnomočno obsojenega Janeza Janšo, so se na ulice zvalile dobro organizirane mreže njegovih podpornikov in podanikov, da bi, s ceneno demagogijo, napadom na pravno državo, aktivacijo Rimskokatoliške cerkve in številnih podpornih institucij civilne družbe, prazno retoriko in diskvalificiranjem vseh, ki jim niso všeč, dosegli le en cilj. Patetično so ga poimenovali kar sami: »osvoboditev Janeza Janše«.

Zato je popolnoma zgrešena ocena v javnosti, da smo se znašli v nekakšni »predvolilni histeriji«, katere izraz so tudi bizarne podobe fanatizma in izbruhi čustev, osredinjenih zgolj na eni samcati fiksni ideji: Janšo so nam zaprli politični strici iz Murgel. Ne, vse, kar se nam dogaja, bi se odvijalo tudi, če volitev ne bi bilo. Dogajanje je doseglo točko, ki načenja temelje demokracije in se preveša v mobilizacijo že politično prepričanih množic v podporo eni ideologiji, eni stranki in enemu vodji. Če je Janša pred dobrim letom vstajnike zmerjal z levimi fašisti in zombiji, če je z gnusom govoril o zanj neprimernemu uličnemu protestiranju, se z veseljem poslužuje skoraj istih gest protestniškega ravnanja. A s pomembno razliko, ker to le niso iste geste: njegovi podaniki izrekajo najhujše in najbolj zmerljive sodbe o slovenskem pravosodju, o pravnomočnih sodbah in sodnikih, s svojimi medijskih pribočniki sovražno demolirajo vse svoje politične nasprotnike, ponujajo najbolj fantastične teorije o komunističnih zarotah in povezavah med posamezniki, se hvalijo z molitvami k Bogu in prisegajo k družini, da bi malikovali Janševo. Ne izbirajo nobenih sredstev, da bi dosegli, kar so si zadali.

V Solidarnosti zaskrbljeno ugotavljamo, da nivoji političnega sovraštva in slepe vere še nikoli od osamosvojitve naprej niso dosegli tako kritične točke. Oblike uličnih pritiskov na pravosodje, medije, idejne nasprotnike in posameznike so doživele enega svojih vrhuncev danes, ko se je Janša moral zglasiti na sodišču v primer dveh različnih obravnav, v katerih je obtožen žaljivih obdolžitev. Če smo ulične protestnike še poskušali vsaj nekoliko razumeti, ko so protestirali proti sodbi v aferi Patria, je bil danes storjen nov korak: razširili so se tudi na druge primere, Janša je v očeh svojih podanikov postal nedotakljiv, vse obravnave proti njemu so krivične in zlagane, vse so del peklenskega načrta. Ne le ena.

Pred nami se zarisuje situacija nevarne poveličevalne idolatrije, v kateri del množic gromko ploska eni osebi, ki jo ima, posajeno v zapor z elektronsko tablico in žaljivim čivkanjem vred, za nezmotljivo in nedotakljivo, njej v podporo pa je pripravljen rušiti institucije pravne države, križati medije, grobo uničevati politične in druge domnevne nasprotnike. Ob senzacij željnih medijskih uredništvih in političnih in civilnih oportunistih, ki nas ne morejo več razočarati, bi pričakovali, da za pravno državo in demokratično kulturo v naši družbi obstaja bistveno večji konsenz o njuni zaščiti in varovanju. Pa smo se zmotili: kot da nihče od političnih konkurentov ne želi izreči dovolj prepoznavne diagnoze, še manj obsodbe. Tudi ne predsednik republike. Še zlasti bi ostro nasprotovanje pričakovali od tistih, ki se že danes hvalijo, da bodo prevzeli odgovornost za vodenje države s pomočjo obljub, ki obetajo dvig politične kulture, dostojanstva človeka in skrbi za pravno državo. Molk vplivne večine tistih z močjo nam vliva strah, ne dejanja fanatične manjšine!