221 evrov na delnico? To so bajke za Slovence!

Agrokor še vedno ni izdal virov financiranja za prevzem Mercatorja. Kljub večkratnim pozivom svetovalca prodajalcev ING-ja, avstrijskih bank in pričakovanja javnosti. Imamo pa namesto jasne finančne konstrukcije nov odlog, tokrat menda do konca maja 2014, novo nižanje cene (na 85 evrov na delnico) in nadaljevanje uničevanja Mercatorja. Ste presenečeni? Če ste med tistimi, ki so že kdaj kupili ali prodali kako resno podjetje ali naredili vsaj pet poslov v maloprodaji na Balkanu, ne bi smeli biti. V tem poslu je namreč vse narobe. Pa pustimo zaenkrat strateške razloge, poglejmo najprej način prodaje. Pogodba je izrazito asimetrična. Mercator izgubi v vsakem primeru in Agrokor dobi v vsakem primeru. Zakaj? Če Agrokorju prevzem uspe, se bo na račun slovenskih dobaviteljev, delavcev Mercatorja in slovenskih državnih bank, ki smo jih sanirali slovenski davkoplačevalci, mogoče rešil stečaja. Kako? Tako, da bo opravil umazano delo odpuščanja Mercatorjevih delavcev, ukinjanja njegove superstrukture (nabave, prodaje, …), racionalizacije njegove mreže, stiskanja in uničevanja slovenskih dobaviteljev in izsiljevanja slovenskih bank. Če mu to uspe, bi mu mogoče uspelo prezadolženo skupno trgovsko podjetje prodati eni izmed velikih trgovskih hiš. To je namreč edina možnost preživetja skupnega podjetja. S tem sicer ne bi veliko zaslužil, neto premoženje je predvsem zaradi Konzumove zadolženosti majhno, bi pa na ta način rešil svoj proizvodni del, ki bi v tem procesu ne samo dobil 2 milijonski slovenski trg, ampak bi elegantno sesul slovensko konkurenco v predelavi hrane, ki bi jo v naslednji fazi prevzeli hrvaški proizvajalci. Ne verjamete? Poglejte, kaj o tem pravijo Hrvati sami (http://globus.jutarnji.hr/hrvatska/pocinje-balkanska-prehrambena-integracija). Pazljivo preberite do konca!

Kaj pa če prevzem ne uspe? Potem je Agrokor v zaporednih prodajnih postopkih uspešno blokiral v razvoju in prestrukturiranju svojega največjega konkurenta na Balkanu. Kaj izgubi pri tem? 18 milijonov evrov ali pa še to ne. V primerjavi s škodo, ki jo je proces prodaje naredil Mercatorju, je to nepomemben drobiž.

Zakaj je do tega sploh lahko prišlo? Zato ker prodajalci kupcu niso postavili pogojev, ki so v takem prodajnem postopku običajni. Ker gre pri Agrokorju za glavnega konkurenta Mercatorja, za izrazito prezadolženo podjetje (bistveno bolj kot je Mercator), bi morali biti prodajalci še posebej previdni. Najmanj kar bi morali zahtevati, je garancija za kupnino s strani prvovrstne mednarodne banke. Zakaj je niso? Zelo preprosto; ker Agrokor bančne garancije neke resne banke za te zneske ne more dobiti. Ker je enostavno prezadolžen. Ker ima resne težave že s financiranjem svojega tekočega poslovanja in refinanciranjem kreditov, kaj šele s financiranjem investicij. Zato se postopek vleče. Ker Agrokor ne samo, da še nima denarja, ampak v večini svojih nakupnih podvigov niti ni bil navajen plačati neke normalne cene. Če bi prodajalci, predvsem državne banke NLB in NKB ter posredno državna Pivovarna Laško, opravili svojo domačo nalogo in naredili resen pregled Agrokorja, bi ugotovili vrsto tožb opeharjenih delničarjev Agrokorjevih prevzemnih tarč, od PIK Vrbovac do PIK Belje. Scenarij je bil enak kot pri Mercatorju. Najprej sesuješ vrednost prevzemne tarče, da bi jo nato prevzel za drobiž. Ob tem pa pridno asistira hrvaška država. Kot po čudežu se potem funkcionarji hrvaških državnih organov, ki so imeli pri tem pomembno vlogo, prej ali slej najdejo med zaposlenimi Agrokorja. Od guvernerja centralne banke do ministrov. V resnici Agrokor dolguje svojo rast predsem tesnemu prepletu s politiko in ne svoji poslovni prodornosti. Je v primeru Mercator kaj drugače?

Bojim se, da ne. Pred kakim letom sem imel priliko kako uro na štiri oči govoriti s tedaj še poslanko Pozitvne Slovenije gospo Alenko Bratušek. Govorila sva o marsičem, med drugim tudi o Mercatorju. Veste, ljudje, ki omalovažujejo ekonomsko znanje zdajšnje premierke, nimajo prav. Gospa dobro razume ekonomske teme, tudi glede Mercatorja ji je bila situacija kristalno jasna. Nenazadnje je svoje odklonilno mnenje do Agrokorjevega prevzema Mercatorja zelo jasno javno povedala na začetku svojega mandata. Potem pa je prišel maja 2013 obisk v Rimu. Tik pred tem je finančni minister Uroš Čufer naredil mini državni udar v SOD-u in v nasprotju z vsemi internimi pravili in postopki na mesto nadzornikov NLB postavil dva svoja vrstnika s kričečimi konflikti interesov in g. Arharja. Mimogrede, pri tem sta kot kandidata za nadzornika NLB med drugimi izpadla dr. Peter Kraljič, bivši član uprave elitne svetovne svetovalne firme McKinsey, in Tone Rop, bivši premier, finančni minister in podpredsednik Evropske investicijske banke. Tadva bi verjetno mislila s svojo glavo. Dejstvo je, da je takrat, takoj po obisku v Rimu, uprava NLB, ki jo vodi g. Medja, kot prva podpisala prodajni sporazum z Agrokorjem, novi nadzorni svet NLB pa je tej odločitvi takoj dal potrditev. S tem so zelo nazorno demonstrirali voljo države in drugim lastnikom Mercatorja ni ostalo drugega, kot da zgledu državne sistemske banke sledijo. Kaj so delali premierki, da je kar naenkrat obrnila svoje mnenje za 180 stopinj? Kaj imata pri tem g.Medja in g.Arhar? Oba sta bila člana uprave banke Unicredit v Sloveniji. Tiste banke, ki bi v prodaji Mercatorja leta 2011, če bi do nje prišlo , zaslužila 50 milijonov evrov samo na proviziji. Ob tem, da je matični Unicredit tako preko svoje podružnice Zagrebačke banke kot tudi preko posrednih nakupov obveznic Agrokorja s strani matične banke(Unicredit), po mnenju poznavalcev, v Agrokorju nasedel s približno 800 milijoni evrov. Verjemite mi, to je velik denar celo za tako pomembno evropsko banko, kot je Unicredit.

V primeru, da pade Agrokor se ne sesuje samo Zagrebačka banka ampak celoten hrvaški finančni sistem, da o agroživilskemu sektorju niti ne govorimo. Se vam zdi, da je šla premierka pred kratkim v Rim po nakupih? Ali pa je bil razlog mogoče zastoj pri prodaji Mercatorja? In da tista njena izjava o spoštovanju pogodb ne pomeni, da je primerno vztrajati pri ceni (120 evrov) iz sporazuma, ampak da je potrebno kljub izsiljevanju Agrokorja postopek nadaljevati. Gre mogoče za to, da hočejo Italijani in Hrvati na stroške naivnih Slovencev sanirati svoj bančni in poslovni problem? Zakaj si to lahko privoščijo? Ker se je slovenskemu narodu v zadnjem desetletju, kot lepo pravi Franček Drenovec, zgodil kolaps elite. Tiste elite, ki bi morala zaščititi njegove interese, ko gre za 8% BDP (obseg prodaje Mercatorja), dolgoročno preživetje sektorjev predelave hrane in kmetijstva in kapital slovenskih bank.

Ob vsem tem se še najdejo naivni diletanti, predvsem med slovensko investicijsko in neoliberalno akademsko sfero, ki jokajo nad menda izgubljeno priložnostjo, ko naj bi Mercator konec leta 2011 lahko prodali za 221 evrov za delnico. Sveta preproščina! Agrokor takrat ni imel denarja za 221 evrov za delnico, tako kot ga ni imel kasneje za 120, niti kot ga nima sedaj za 85 evrov. Denar sedaj za dokapitalizacijo Agrokorja in posledični nakup Mercatorja zbirajo hrvaški dobavitelji Agrokorja tako, da se bodo zadolžili pri Zagrebački banki (v lasti Unicredita) in NLB. NLB? Ne verjamete? Samo poglejte, kdo je bil pred leti financer hrvaškega prevzema Kolinske? NLB! Tisti NLB, ki smo ga s krvavimi žulji zasluženim denarjem reševali slovenski davkoplačevalci!

Cena 221 evrov je bila nastavljena predvsem zato, da se v prvi fazi odžene resne kupce. Scenarij nakupa pa bi se v nadaljevanju takrat odvijal ravno tako, kot se odvija sedaj. Moj hrvaški vir, ki iz razumljivih razlogov ne želi biti imenovan, mi je leta 2011, še preden naj bi mi v AUKN menda “preprečili” prodajo Mercatorja, povedal naslednje; največjega hrvaškega tajkuna naj bi vprašali, ali res namerava plačati 221 evra za delnico. Odgovor naj bi bil: “ To so bajke za Slovence”.

Marko Golob, ekonomist