O domnevno nezakonitem ravnanju sopredsednice Solidarnosti

(Odgovor na že drugi dirigirani napad na dr. Marino Tavčar Krajnc v Demokraciji, 23.1.2026)

V članku Bo tudi politiko gradila na nezakonitem ravnanju? (Demokracija, 23.1.2014, str. 18-20) so izmišljene in izkrivljene informacije, zaradi katerih pričakujem objavo nasprotnih dejstev. Članek je delo anonimnega avtorja, služi akademskemu obračunavanju z menoj kot predsednico Akademskega zbora Filozofske fakultete v Mariboru, hkrati pa še politično obračunava s sopredsednico novoustanovljene politične stranke Solidarnost. Moje osebne in profesionalne karakteristike, niti pozitivne niti negativne, nikoli doslej niso zanimale ne izvornega medija Politikis, ne revije Demokracija. V svojem zapisu se osredotočam zgolj na informacije, ki jih je mogoče zavrniti z dejstvi.

Najprej o moji domnevni nesposobnosti, ki naj bi bila dokazljiva že s tem, da moja starost in moj akademski naziv nista usklajena, ker je naziv po vaši sodbi nizek, starost pa visoka, in pri čemer ste pozabili povedati, da delam na univerzi samo deset let, ter da se prej z akademskim napredovanjem sploh nisem ukvarjala. Za kvalitetno univerzo bi bilo zelo neobičajno, če bi v desetih letih kdorkoli lahko napredoval v najvišji naziv, in tega cilja si za svojo akademsko pot tudi osebno nisem nikoli zastavljala, ker sem veliko prepozno stopila nanjo. Za svoj naziv docentke za področje sociologije izpolnjujem prav vse kriterije, znanstvene, strokovne in pedagoške, zato štejem vaš zapis kot resno strokovno diskvalifikacijo, ki ni zgolj osebne narave.

Ker ste sami zelo “natančno” uporabili nekaj znanstvenih kriterijev, sporočam, da sem leta 2012 za svojo zadnjo izvolitev predložila dokumentacijo, ki je izkazovala nekajkratno preseganje takrat zahtevanih pogojev za naziv docentke (skupno sem takrat izkazovala 257 točk od zahtevanih 20 in v znanstveni produkciji 112 od zahtevanih 10, izpolnila sem tudi zahtevane pogoje glede kvalitete objav). Neposredno bom odgovorila le na vašo obtožbo, da naj bi svoji vlogi priložila ponarejeno dokumentacijo glede raziskovalnega projekta. V tem potrdilu piše, da sem operativno opravljala vlogo vodenja projekta. Nič neobičajnega ni, da vlogo prijavitelja in vodje v fazi prijavljanja prevzame posameznik z najboljšimi referencami, saj se edinole tako zagotovijo možnosti za pridobitev projekta na razpisih. Ker vsako resnejše raziskovanje traja nekaj let, se operativna opravila med raziskovalci lahko razdeljujejo tudi drugače, kot je zapisano v prijavnih obrazcih, in samo na tako delitev dela se je potrdilo nanašalo.

Za podkrepitev moje domnevne nesposobnosti ste nekorektno uporabili navedbe o domnevnih rezultatih povprečnih ali nadpovprečnih asistentov, docentov ali drugih z višjimi nazivi. Preverila sem npr. navedbo, da naj bi redni profesorji na humanistiki in družboslovju običajno dosegali od 1000 do 2000 točk. Na Filozofski fakulteti UM, ki sodi med družboslovne in humanistične, in kjer sem zaposlena, je med podatki za 23 rednih profesorjev (torej za najodličnejše) mogoče razbrati, da so le štirje (!) zbrali več kot 1000 točk, začne se pa ta izjemna kvaliteta pri mejni vrednosti 117,65. Če bi upoštevali še ocene kvalitete objav (A) so štirje redni profesorji slabši od mene, po citiranosti (povprečje čistih citatov) pa sta le dva boljša od mene. Objavili ste kopije mojega javno dostopnega izpisa SICRIS s kazalci raziskovalne uspešnosti za obdobje 2009 – 2014, kjer je registriranih zame 75,99 točk. Za svojo zadnjo izvolitev sem kandidirala 2012, zato je bil takrat upoštevan izpis za obdobje 2007 – 2012, tako da kopije ne dokazujejo vaših navedb o mojem neizpolnjevanju pogojev. Ker pišete o kvalitetah raziskovalcev, bi še opozorila, da nekateri na univerzi delamo več pedagoško kot raziskovalno, tako da za vse, kar navajate, sploh ne kandidiramo, in zaradi česar so vaše navedbe brezpredmetne. Morda bi o mojem delu lahko kaj povedalo tudi dejstvo, da sem npr. mentorirala edino diplomsko delo na Filozofski fakulteti, ki je bilo na Univerzi v Mariboru nagrajeno z najvišjim priznanjem – s Perlachovo nagrado. Ali pa morda to, da naši najboljši študenti in študentke, med njimi tudi nagrajenci za odličnost na UM, sodijo, da je bilo moje delo z njimi dobro in kvalitetno. V profesionalnem delu me doslej primarno ni zanimalo zbiranje SICRIS točk, ampak delo s študenti.

Zapisali ste tudi, da ob svoji zadnji habilitaciji nisem napredovala v naziv izredne profesorice. Res je, da je senat univerze odrekel soglasje k napredovanju, kar je v zadnjem času del univerzitetne kadrovske strategije, ki preprečuje napredovanje tudi tistim, ki sicer izpolnijo zahtevane pogoje. Ker se sama zoper odločitev nisem pritožila, sodim, da o tem ni smiselno razpravljati. Prav nobenega razloga ni, da bi zaradi prekvalifikacije svoje izvolitvene vloge v docentsko, kot pišete, morala koga izsiljevati ali nanj izvajati pritisk in lobirati, saj je ta možnost sestavni del rednih postopkov, ki se jih poslužujejo vsi, ki prosijo za višji naziv, ker računajo tudi z možnostjo zavrnitve. Očitno vas je vaš vir precej izkrivljeno poučil, čeprav sicer dobro obvlada vse detajle postopkov. Sporočam tudi, da sem doktorirala 1999 in da sem doktorica s področja socioloških znanosti, tako da so vaše informacije o znanstveni disciplini mojega doktorata neresnične.

Glede vaše navedbe, da mi je rektor Univerze v Mariboru izdal odločbo o odpovedi delovnega razmerja, ne morem reči nič drugega kot to, da je nisem nikoli prejela, torej tudi ni bilo razlogov za moje domnevno izsiljevanje, o katerem poročate. Res pa je, da je moj zadnji habilitacijski postopek zavlačeval dekan FF, ki ga na petih zaporednih sejah fakultetnega senata ni uvrstil na dnevni red, in je veljavnost moje izvolitve potekla, tako da je nastala dvotedenska prekinitev med dvema izvolitvama. V tem času mi je dekan FF izdal ne le eno, ampak kar štiri odločbe: prepoved o opravljanju pedagoškega dela, razrešil me je s funkcije predstojnice oddelka, s funkcije senatorke in s funkcije predsednice akademskega zbora. Vložila sem tožbo na upravno sodišče, ki pa sem jo po vzpostavitvi prvotnega stanja umaknila, ker bi jo sicer sodišče zavrglo, saj so odpadli vsi razlogi zanjo. Razlogi za maščevalnost, ki mi jo pripisujete, tako ne obstajajo.

Moja z vaše strani sproducirana strokovna neustreznost ni nastala zaradi moje domnevne nesposobnosti, temveč iz precej drugačnih razlogov, ki so dobro znani celotni akademski skupnosti, katere del sem. Delno so dostopni tudi v mojih ali kolektivnih javnih pismih rektorju UM, objavljenih v časopisih Delo, Večer in Dnevnik. Če bi strokovno in akademsko neustrezno delovala, kakor mi s svojimi diskvalifikacijami pripisujete, me 110-članski akademski zbor ne bi ponovno podprl pri kandidaturi, za katero se nisem sama prijavljala, ampak jo je podpisalo okoli 30 kolegov in kolegic, in prav tako ne bi mogla biti ponovno izvoljena z več podpore kot prvič. In imela sem tudi protikandidata, da ne bo pomote. Da je bilo moje vodenje akademskega zbora Filozofske fakultete za nekatere morda moteče, se zavedam.

Tem dogodkom v članku sicer niste posvetili posebne pozornosti, čeprav imajo pomembno vlogo pri ustvarjalni kreaciji žaljivega govora o moji domnevni strokovni in akademski nesposobnosti. Spomladi 2013 smo namreč v akademskem zboru Filozofske fakultete v Mariboru, in za katerega ste napisali, da ga menda zlorabljam za politično promocijo, izglasovali predlog razrešitve dekana fakultete. Predlog je podprlo 60 odstotkov članov, tako da ne more biti povezan z mojo osebno maščevalnostjo. Vloga predsednice akademskega zbora je bila bolj izpostavljena, kot to velja za ostale člane AZ, in pri tem sem doživljala veliko in predvsem s strani dekana javno izrečenih osebnih diskreditacij, ki jih v članku v precej sorodni obliki ponavljate. V okviru tega postopka sem se skupaj s kolegi iz AZ udeležila nekaj razgovorov z rektorjem univerze. Pri tem ni šlo za moje osebne zahteve, ki jih vi poimenujete izsiljevanje, temveč za legalne in legitimne kolektivne odločitve, ki sem jih kot predsednica AZ zastopala. Očitno je bilo to moje “izsiljevanje”, kakor insinuirate, povsem neuspešno, saj je rektor predlog za razrešitev zavrnil.

Še preden je bil postopek razreševanja zaključen, je dekan fakultete kot svoj povračilni ukrep uporabil ocenitve uspešnosti dela zaposlenih in z njimi stigmatiziral tiste, ki so se izpostavili v postopku njegovega razreševanja. Ocenitev uspešnosti dela ni moj individualni problem, dotika se velikega števila zaposlenih na FF, od katerih se jih je več kot 30 na svoje ocene tudi pritožilo. Dekan se je v svoji javni TV izjavi obregnil, da hrup zganja in se pritožuje večina nesposobnih, s čimer je še dodatno diskvalificiral akademsko skupnost, ki jo vodi. Prav tako je javno zavrnil kot domnevno nezakonito zahtevo po objavi ocen, ki smo jih potem pridobili po zakonitem postopku z vlogo v Pravni in kadrovski službi univerze. Podatki so razgalili tisto, kar smo prej slutili, namreč da so bile ocene uspešnosti dela na FF za 2011 in 2012, ki jih je dekan posredoval konec poletja 2013, predvsem sredstvo obračunavanja z neposlušnimi zaposlenimi. Drugostopenjski postopki preverjanja ocen delovne uspešnosti za večje število pritožnikov še vedno tečejo, in zaradi tega rektor, tudi če bi hotel, ne more odgovarjati na vaša vprašanja. Vaša navedba o domnevni nezakonitosti teh postopkov je neutemeljena, pristojno za tovrstno presojo bo edinole sodišče, če jo bo kdo zahteval.

Zapisali ste tudi, da je bilo moje vodenje akademskega zbora kreativno, da sem obtožena snemanja sej, ter da je bila proti meni vložena prijava Uradu informacijske pooblaščenke. Te obtožbe je na AZ izrekel dekan fakultete, odtlej je minilo nekaj mesecev in nisem prejela še nobene informacije, da bi bil tak postopek sprožen. Glede vaše navedbe o mojem domnevnem mobingu delavcev rektorata žal ne morem posredovati nobene relevantne informacije, ker nisem prejela nobenega obvestila, da bi bil zoper mene uveden kakšen postopek. Lahko pa zagotovim, da v službenih relacijah na nikogar ne kričim in nikogar ne zmerjam.

V zvezi z vašim medklicem o moji kandidaturi za ravnateljico šole, kjer naj bi bila v preteklosti zaposlena, prav tako ne drži. Za potrebno korekcijo sporočam, da sem bila 22 let zaposlena na Šolskem centru Celje, ki ga nisem zapustila zaradi nesoglasij s kolektivom, moja kandidatura za ravnateljico pa je bila oddana na razpisu na Gimnaziji Celje Center. Gre torej za dve različni šoli. Tudi ne vem, če bi lahko rekli, da sem na razpisu pogorela, saj je bil zaključen brez izbora ravnatelja. In še danes ga šola nima, saj tudi ponovljeni razpis, ki se ga nisem več udeležila, ni prinesel želenega zaključka.

Lahko sicer razumem, da vam moje politično delovanje, do katerega imam kot državljanka vso pravico, morda ni po volji. Ali da ni po volji komu, s katerim ste politično povezani. Ni pa več razumljiva vaša zahteva, da bi kot članica kolektivnega organa komaj ustanovljene politične stranke Solidarnost morala takoj odstopiti kot predsednica akademskega zbora. Tega ne zahteva noben pravni akt univerze, tudi veljavni zakon o visokem šolstvu ne, iz prakse delovanja univerze pa tudi ne sledi.

Spoštovani anonimni avtor(ji) članka v Politikisu in urednik Demokracije, ki članek povzema, vaše razumevanje mojih lastnosti in mojih ravnanj je lahko povsem drugačno od mojega, vendar pa mora temeljiti na preverjenih dejstvih. Žal si jih niste zagotovili, v svojem pisanju ste uporabljali tudi osebne podatke, do katerih ima dostop zelo omejeno število pooblaščenih oseb, ki jih zavezuje zakonodaja o varstvu osebnih podatkov. Zaradi vsega zapisanega, kar škoduje meni osebno, pa tudi stranki Solidarnost, pričakujem, da boste z moje strani posredovana dejstva objavili.

Marina Tavčar Krajnc,

članica predsedstva stranke Solidarnost