Domnevna nesposobnost članice predsedstva Solidarnosti

Popravek zapisa na spletni strani www.politikis.si dne 17. januarja 2014

V vašem prispevku, v katerem mi namenjate vlogo svoje žrtve, sem izvedela veliko novih informacij, med katerimi so nekatere povsem izmišljene, druge pa primerno reinterpretirane, očitno z namenom, da bi mi bodisi osebno škodovale bodisi da bi škodovale stranki Solidarnost, in katere članica predsedstva sem. Najbrž je to drugo vaš pomembnejši cilj, saj vas doslej moje osebne in profesionalne karakteristike nikoli niso zanimale, ne v pozitivni ne v negativni smeri. Osredotočila se bom zgolj na tiste, ki jih je mogoče zavrniti z dejstvi.

Najprej o moji domnevni nesposobnosti, ki naj bi bila dokazljiva že s tem, da moja starost in moj akademski naziv docentke nista usklajena, ker je naziv po vaši sodbi nizek, starost pa visoka, in pri čemer ste pozabili povedati, da delam na univerzi samo deset let, ter da sem prej delala v drugih ustanovah in da se prej z akademskim napredovanjem sploh nisem ukvarjala. Za kvalitetno univerzo bi bilo zelo neobičajno, če bi v desetih letih kdorkoli lahko napredoval npr. v najvišji dosegljiv naziv rednega profesorja, in tega cilja si za svojo akademsko kariero tudi osebno nisem nikoli zastavljala, ker sem veliko prepozno vstopila vanjo. Za svoj naziv docentke za področje sociologije izpolnjujem prav vse kriterije, znanstvene, strokovne in pedagoške, zato štejem vaš zapis kot resno strokovno diskvalifikacijo, ki pa ni zgolj osebne narave.

Ker ste sami empirično zelo “natančno” uporabili nekaj znanstvenih kriterijev, vam sporočam, da sem leta 2012 za svojo zadnjo izvolitev v naziv predložila dokumentacijo, ki je izkazovala nekajkratno preseganje zahtevanih takratnih pogojev za izvolitev v naziv docentke (skupno sem takrat izkazovala 257 točk od zahtevanih 20 in v znanstveni produkciji 112 od zahtevanih 10, izpolnila sem tudi vse zahtevane pogoje glede kvalitete objav). Za dokazovanje kvalitet so sicer pomembna tudi druga merila, ki najbrž nepoučenemu bralcu ne bi povedala nič, zato bom neposredno odgovorila samo na vašo obtožbo, da mi je vodja raziskovalnega projekta podpisal lažno potrdilo o moji vlogi v njem. Nič neobičajnega ni, da v raziskovalnem delu delujemo timsko, ter da vlogo prijavitelja in vodje vedno prevzame tisti posameznik, ki ima v fazi prijavljanja najboljše reference med vsemi, saj se edinole tako zagotovijo možnosti za pridobitev projekta na domačih ali mednarodnih razpisih. Ker vsako resnejše raziskovanje traja nekaj let, se operativna opravila med raziskovalci razdeljujejo tudi drugače, kot je zapisano v prijavnih obrazcih, in samo na tako delitev dela se je potrdilo vodje projekta, ki ga izpostavljate, nanašalo. Presoja o tem, kakšne rezultate dosegajo povprečni ali nadpovprečni asistenti, docenti ali drugi z višjimi nazivi, izvira iz vašega vira, ki vam je pomagal sestaviti zapis, in je njegova subjektivna ocena. Ko pišete o kvalitetah raziskovalcev, bi vas zgolj opozorila na dejstvo, da nekateri zaposleni na univerzi delamo več pedagoško kot raziskovalno, tako da za vse, kar navajate v svojem zapisu, sploh ne kandidiramo, in zaradi česar so vase navedbe povsem brezpredmetne. Morda bi o mojem delu lahko kaj povedalo tudi dejstvo, da sem npr. mentorirala doslej edino diplomsko delo na Filozofski fakulteti, ki je bilo na Univerzi v Mariboru nagrajeno z najvišjim priznanjem – s Perlachovo nagrado. Ali pa morda to, da naši najboljši študenti in študentke, med njimi tudi nagrajenci za odličnost na UM, sodijo, da je bilo moje delo z njimi dobro in kvalitetno. V profesionalnem delu me doslej primarno ni zanimalo samo zbiranje SICRIS točk, ampak delo s študenti, zaradi česar sem se na univerzi tudi zaposlila.

Zapisali ste tudi, da ob svoji zadnji habilitaciji nisem napredovala v višji naziv, za katerega sem oddala vlogo. Res je, da je senat univerze odrekel soglasje k napredovanju v višji naziv, kar je v zadnjem času del univerzitetne kadrovske strategije, ki preprečuje napredovanje tudi tistim, ki sicer izpolnijo zahtevane pogoje. Ker se sama zoper takratno odločitev nisem pritožila, sodim, da o tem ni smiselno razpravljati. Prav nobenega razloga ni, da bi zaradi prekvalifikacije svoje izvolitvene vloge v docentsko, kot pišete, morala koga izsiljevati ali nanj izvajati pritisk in lobirati, saj je ta možnost sestavni del rednih postopkov, ki se jih poslužujejo vsi, ki prosijo za višji naziv, ker računajo tudi z možnostjo zavrnitve. Očitno vas je vaš vir precej izkrivljeno poučil, čeprav sicer dobro obvlada vse detajle postopkov.

Sporočam vam tudi, da sem doktorirala 1999 in da sem doktorica s področja socioloških znanosti, tako da so tudi vaše informacije o znanstveni disciplini mojega doktorata, ki so sicer zlahka preverljive, neresnične. Na osnovi česa ste ugotovili, kaj sama smem ali zmorem predavati, ne vem. Verjetno gre za oceno oseb, s katerimi ste sami na fakulteti neposredno povezani, pomembno za vaš zapis o meni pa je tudi, da ste zelo neposredno povezani s stranko SDS, ki ima povsem odklonilen odnos tako do vstajniških gibanj, iz katerih je nastala stranka Soldarnost, kakor tudi do stranke same.

Glede vaše navedbe, da mi je rektor Univerze v Mariboru izdal kakršnokoli odločbo o odpovedi delovnega razmerja, ne morem reči nič drugega kot to, da tovrstne odločbe nisem nikoli prejela, torej tudi ni bilo razlogov za moje domnevno izsiljevanje rektorja, o katerem v članku natrosite debele laži. Res pa je, da je moj zadnji habilitacijski postopek zavlačeval dekan FF, ki na petih zaporednih sejah fakultetnega senata moje vloge ni uvrstil na dnevni red, in je zaradi tega veljavnost moje izvolitve potekla, tako da je nastala dvotedenska prekinitev med dvema izvolitvama. V teh dveh tednih mi je dekan Filozofske fakultete izdal ne le eno, ampak kar štiri odločbe: prepoved o opravljanju pedagoškega dela, razrešil me je s funkcije predstojnice oddelka, s funkcije senatorke in s funkcije predsednice akademskega zbora. Zoper izdane odločbe sem vložila tožbo na upravno sodišče, ki pa sem jo po vzpostavitvi prvotnega stanja umaknila, ker bi jo sicer sodišče zavrglo, saj so odpadli vsi razlogi zanjo. Razlogi za maščevalnost, ki mi jo tudi pripisujete, tako ne obstajajo. Očitno si jih vaš vir izmišlja, in so bili tudi nekajkrat javno lansirani na sejah akademskega zbora. Sama nisem doslej nikoli potrebovala ne odvetnika, ne izrekala kakršnikoli groženj.

Moja z vaše strani sproducirana strokovna neustreznost ni nastala zaradi domnevne nesposobnosti, temveč zaradi precej drugačnih razlogov, ki so zelo dobro znani celotni akademski skupnosti, katere del sem. Delno so dostopni tudi v mojih ali kolektivnih javnih pismih rektorju UM, objavljenih v časopisih Delo, Večer in Dnevnik. Če bi strokovno in akademsko neustrezno delovala, kakor mi s svojimi diskvalifikacijami pripisujete, me akademski zbor, ki šteje 110 članov, ne bi ponovno podprl pri kandidaturi, za katero se nisem sama prijavljala, ampak jo je podpisalo okoli 30 kolegov in kolegic, in prav tako ne bi mogla biti ponovno izvoljena z več podpore kot prvič. In imela sem tudi protikandidata, da ne bo pomote. Da je bilo moje vodenje akademskega zbora Filozofske fakultete za nekatere tudi moteče, se zavedam, še posebno če upoštevam dejstvo, da sem to vlogo opravljala v času, ko smo z večinsko izglasovano nezaupnico predložili rektorju univerze, da razreši dekana fakultete. Za koga je bilo dogajanje najbolj moteče, ni treba posebej ugibati.

Tem dogodkom v članku sicer niste posvetili posebne pozornosti, čeprav imajo zelo pomembno vlogo pri ustvarjalni kreaciji vašega žaljivega govora o moji strokovni in akademski nesposobnosti. Spomladi 2013 smo namreč v akademskem zboru Filozofske fakultete v Mariboru, za katerega ste sami napisali, da ga menda zlorabljam za svojo politično promocijo, izglasovali predlog rektorju za razrešitev dekana fakultete. Ta predlog je na tajnem glasovanju, v katerem so sodelovali tudi predstavniki študentov, dobil 60 odstotkov podpore, tako da ne more biti povezan z nobeno mojo osebno maščevalnostjo komurkoli, tudi dekanu ne. Vloga predsednice akademskega zbora je bila bolj izpostavljena, kot to velja za ostale člane akademskega zbora, in pri tem sem doživljala veliko in predvsem s strani dekana javno izrečenih osebnih diskreditacij, ki jih v svojem članku v precej sorodni obliki ponavljate. Ker sem to vlogo opravljala javno in transparentno, tudi nimam česa skrivati. V okviru tega postopka sem se skupaj s kolegi iz akademskega zbora udeležila nekaj razgovorov z rektorjem univerze, ki je po statutu UM tisti organ, ki na zahtevo akademske skupnosti lahko razreši dekana. Pri tem ne gre za nobene moje osebne zahteve, ki jih vi poimenujete izsiljevanje, temveč za legalne in legitimne kolektivne zahteve akademske skupnosti, ki sem jo kot predsednica zastopala. Očitno je bilo to moje “izsiljevanje”, kakor insinuirate, povsem neuspešno, saj je rektor predlog akademskega zbora za razrešitev dekana neupravičeno in zelo neprepričljivo zavrnil.

Še preden je bil postopek razreševanja dekana z rektorjevo odločbo zaključen, pa je dekan fakultete kot svoj povračilni ukrep uporabil ocenitve uspešnosti dela zaposlenih in z njimi stigmatiziral vse tiste, ki so se izpostavili v postopku njegovega razreševanja. Tudi ocena uspešnosti dela ni moj individualni problem, dotika se namreč velikega števila zaposlenih na FF, od katerih se jih je več kot 30 na svoje ocene tudi pritožilo. Dekan se je v svoji javni TV izjavi ob lanskem rektorjevem dnevu obregnil, da hrup zganja in se pritožuje večina nesposobnih, s čimer je še dodatno diskvalificiral akademsko skupnost Filozofske fakultete. Prav tako je na akademskem zboru javno zavrnil kot domnevno nezakonito zahtevo po javni objavi vseh ocen, ki smo jih potem pridobili po zakonitem postopku z vlogo Pravni in kadrovski službi univerze. Podatki so razgalili tisto, kar smo prej slutili, namreč da so bile ocene uspešnosti dela na FF za 2011 in 2012, ki jih je dekan posredoval konec poletja 2013, zgolj sredstvo obračunavanja z neposlušnimi zaposlenimi, ki domnevno ogrožajo njegovo oblast. To je hkrati tudi razlog, zaradi katerega še vedno tečejo drugostopenjski postopki preverjanja ocen delovne uspešnosti za večje število pritožnikov, in zaradi česar rektor v tem trenutku, tudi če bi hotel, ne more odgovarjati na vaša zastavljena vprašanja. Vaša navedba o domnevni nezakonitosti teh postopkov je tako povsem neutemeljena, pristojno za tovrstno presojo bo edinole sodišče, če bo katera od strank v postopkih tako presojo zahtevala.

Zapisali ste tudi, da je bilo moje vodenje akademskega zbora kreativno, da sem obtožena snemanja sej, da je bila proti meni vložena prijava Uradu informacijske pooblaščenke, o čemer prvič slišim. Te obtožbe zoper mene je javno sicer na akademskem zboru izrekel dekan fakultete, sama sem istočasno tudi javno predlagala, da naj sproži ustrezen postopek, če sodi, da so te obtožbe utemeljene. Odtlej je minilo nekaj mesecev in doslej nisem prejela nobene informacije, da bi bil tak postopek sprožen. Glede vaše navedbe o mojem domnevnem mobingu delavcev rektorata žal ne morem posredovati nobene relevantne informacije, ker nisem prejela nobenega obvestila, da bi bil zoper mene uveden kakšen tovrsten postopek. Lahko pa zanesljivo zagotovim, da v službenih relacijah na nikogar ne kričim in nikogar ne zmerjam.

V zvezi z vašim medklicem o moji kandidaturi za ravnateljico šole, kjer naj bi bila v preteklosti zaposlena, prav tako ne drži. Za potrebno korekcijo vašega članka sporočam, da sem bila 22 let zaposlena na Šolskem centru Celje, ki ga nisem zapustila zaradi nesoglasij s kolektivom, moja kandidatura za ravnateljico pa je bila oddana na razpisu na Gimnaziji Celje Center. Gre torej za dve različni šoli. Tudi ne vem, če bi lahko rekli, da sem na razpisu pogorela, saj je bil zaključen brez izbora ravnatelja. In še danes ga šola nima, saj tudi ponovljeni razpis, ki se ga sama nisem več udeležila, ni prinesel želenega zaključka.

Lahko sicer razumem, da vam moje politično delovanje, do katerega imam kot državljanka vso pravico, morda ni po volji. Ali da ni po volji komu drugemu, s katerim ste vi sami politično povezani kot oseba, ki je zaposlen pri stranki SDS. Ni pa več razumljiva vaša zahteva, da bi kot članica kolektivnega organa komaj ustanovljene politične stranke Solidarnost morala takoj odstopiti kot predsednica akademskega zbora. Tega ne zahteva noben pravni akt univerze, tudi veljavni zakon o visokem šolstvu ne, iz prakse delovanja univerze pa tudi ne sledi. Če bi bilo tako, bi moralo veliko zaposlenih na univerzi, takoj odstopiti s svojih funkcij, ali pa sploh ne bi smeli za njih kandidirati.

Spoštovani Dejan Kaloh, vaše razumevanje mojih lastnosti in mojih ravnanj je sicer lahko povsem drugačno od mojega, vendar pa mora temeljiti na preverjenih dejstvih. Žal si jih niste zagotovili, v svojem pisanju ste uporabljali tudi osebne podatke, do katerih ima dostop zelo omejeno število pooblaščenih oseb, ki jih zavezuje zakonodaja o varstvu osebnih podatkov. Če upoštevam še uporabljene formulacije in ovrednotenja določenih podatkov, lahko sama zelo jasno razberem, iz katerega vira ste pridobili svoje informacije in kdo mi želi škodovati. Pozabili ste napisati tudi, da je vaša žena zaposlena na Filozofski fakulteti ter da je naklonjena dekanu fakultete. Zaradi vsega zapisanega, kar neposredno škoduje meni osebno, pa tudi stranki Solidarnost, bom morala resno razmisliti o možnosti sodnega pregona pisca članka.

Marina Tavčar Krajnc,

članica predsedstva stranke Solidarnost